Na gozdni jasi

Besedilo: Petra Bergant
Aranžma: Boris Bursac
Glasba: Petra Bergant, Nataša Nahtigal

Boris Bursac se je leta 2004 iz Zagreba preselil v Slovenijo. Poklicni glasbenik je že od leta 1988.
Pri devetih letih se je začel učiti igranja harmonike. Tri leta kasneje še klavirja in kitare. Kot pianist je igral klasično glasbo. V zgodnjih dvajsetih letih ga je začela zanimati jazz glasba. Nastopal je v različnih manjših skupinah, kasneje pa predvsem kot solo pianist.
Kot kitarist je bil pod vplivom fingerstyle kitaristov, kot so: Jerry Reed, Chet Atkins in Marcel Dadi. Njegov prvi solo album akustične kitare, "Back from the past", je izšel leta 2006 v Italiji (izdajatelj: Fingerpicking.net). V svoji kitarski karieri je nastopil na več kitarskih festivalih, imel koncerte in delavnice v Sloveniji, Nemčiji, Belgiji, Italiji in na Hrvaškem.
Je učitelj glasbe v glasbeni šoli Valtona, ukvarja se tudi s produkcijo v hišnem studiu Valtona. Aktiven je z nastopi v hotelih, restavracijah, lokalih in drugih dogodkih, kot solo izvajalec, ali v duetu s pevko.

Nataša Nahtigal – zdravnica, učiteljica petja in vodja Akademije za glas, je zaljubljena v poučevanje glasu. Nataša verjame, da vsak izmed nas v sebi nosi čudežno glasbilo – glas, zato je odprla svoj pevski studio, namenjen vsem, ki si želijo spoznavati, odkrivati in vzljubiti svoj glas in petje, otrokom, mladim in starim, od začetnikov do profesionalcev. Kot podpora pevcem je bila Nataša vključena v več televizijskih projektov (Slovenski X faktor 2012, Razred talentov 2014, V ritmu glasbe 2016, Zvezde pod masko 2021), sodeluje pa tudi s slovenskimi producenti, zbori in skupinami in znanimi slovenskimi pevci.

Melodija in petje začarata že dojenčke. Otroštvo je čas, ko naši možgani najhitreje razvijajo posluh. Vsakdo ima posluh, koliko je razvit, pa je zelo odvisno od tega, koliko glasbe in petja smo poslušali in prepevali kot otroci. Pomemben podatek je, da se otrokom posluh najbolje razvija do 11. leta, zato naj do takrat čim več pojejo in se ob tem zabavajo. Nikoli jim ne smemo reči, da »nimajo posluha«, saj tako ne želijo več peti in si posluha ne razvijajo. Petro Bergant sem spoznala, ko je prišla k meni na pevske vaje, da bi nadgradila pevsko tehniko za petje svojih pesmic za otroke. Njena strast do ustvarjanja glasbe za otroke se je čutila v izboru besedil in melodij. Želela si je pripraviti pesmice, ki bodo zabavne in poučne. Navdih in glavna kritika sta bila kar njena otroka, ki sta za vsako pesmico zelo iskreno povedala, ali je ​zanimiva. Ker imajo otroci višji glas od odraslih, morajo biti za dober razvoj glasu pesmi postavljene v pravo lego. Na vajah nama je uspelo vse pesmi postaviti tako, da niso za otroke ne prenizke in ne previsoke in da imajo ravno toliko razpona, da se otroški glas lahko dobro in zdravo razvija. Petrin glas zelo lepo zveni v legah, primernih za otroke, v petje pa odlično vpleta tudi igralski dar. Tako boste v pesmicah našli miška, mačko, vrabca, cicibana Dančka in še kar nekaj drugih junakov. Pesmice so poučne, zabavne, nekatere primerne za uprizarjanje z gibanjem. V njih se skrivajo prave pravljice: pesmica o kužku, ki se sanka, pesmica o strašilu, pa o letnih časih, o deljenju sirčka in še več. Vsekakor priporočam, da jih predstavite svojim otrokom. Mi jih že imamo v avtu.  

Dr. med. Nataša Nahtigal, učiteljica petja